Davek na dediščino je davek, ki se v Republiki Sloveniji plačuje ob pridobitvi premoženja na podlagi dedovanja. Njegovo ureditev določa Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD), ki opredeljuje predmet obdavčitve, davčnega zavezanca ter nastanek davčne obveznosti.
Višina davka na dediščino je odvisna predvsem od dednega reda, vrste in vrednosti podedovanega premoženja ter morebitnih zakonskih oprostitev. V nadaljevanju so predstavljena ključna pravila glede obdavčitve dediščin, postopek odmere davka ter najpogostejša vprašanja, s katerimi se dediči srečujejo v praksi.
Davek na dediščino in darila je poseben davek, ki se plačuje od premoženja, ki ga fizična ali pravna oseba prejme kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino oziroma davek od dohodkov pravnih oseb. Gre torej za obdavčitev brezplačnega prenosa premoženja, ki nastane bodisi na podlagi dedovanja bodisi na podlagi darilnega razmerja.
Predmet obdavčitve po ZDDD je premoženje, ki ga davčni zavezanec prejme od fizične ali pravne osebe. Kot premoženje se štejejo nepremičnine, premičnine ter premoženjske in druge stvarne pravice, pri čemer se med premičnine izrecno uvrščajo tudi vrednostni papirji in denar. Za darilo se šteje tudi volilo, zato je lahko predmet obdavčitve tudi premoženje, pridobljeno na podlagi volila v zapuščinskem postopku.
Zakon hkrati določa tudi pomembno izjemo: darilo ali dediščina, ki zajema izključno premičnine, ni predmet obdavčitve, če je skupna vrednost teh premičnin nižja od 5.000 eurov (četrti odstavek 2. člena ZDDD). Ta oprostitev se nanaša le na premično premoženje in ne velja za nepremičnine ali druge stvarne pravice.
Davek na dediščino plača davčni zavezanec, to je fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja. Davčna obveznost tako nastane za osebo, ki dediščino prejme na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, ne glede na vrsto podedovanega premoženja.
Kot davčni zavezanec se šteje tudi fizična oseba, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanjuali na podlagi darilne pogodbe za primer smrti. V teh primerih zakon izrecno določa, da se takšen prenos premoženja za davčne namene obravnava enako kot dedovanje, pri čemer davčna obveznost nastane ob smrti preživljanca oziroma darovalca.
ZDDD posebej določa, katere pravne osebe se štejejo za pravne osebe zasebnega prava. Mednje sodijo zlasti društva, fundacije, skladi, ustanove, zasebni zavodi in gospodarska interesna združenja. Če takšna pravna oseba prejme premoženje kot dediščino, se zanjo uporabljajo pravila ZDDD, razen v primerih, ko zakon določa davčno oprostitev.
Davčna obveznost za plačilo davka na dediščino nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ta trenutek je ključen tako za določitev davčne osnove kot tudi za presojo, kateri predpisi in davčne stopnje se uporabijo pri odmeri davka.
V primeru volila davčna obveznost nastane na dan pravnomočnosti sklepa o volilu. ZDDD volilo izrecno šteje za darilo, zato se tudi v tem primeru uporabi pravila o obdavčitvi dediščin in daril.
Pri darilih davčna obveznost nastane na dan sprejema darila. Darilo se šteje za sprejeto ob podpisu darilne pogodbe, izročilne pogodbe ali pogodbe o preužitku oziroma ob dejanskem sprejemu darila, če pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki.
Posebna pravila veljajo za pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe za primer smrti. V teh primerih davčna obveznost ne nastane ob sklenitvi pogodbe, temveč na dan smrti preživljanca oziroma darovalca, saj se šele s tem trenutkom premoženje dejansko prenese na davčnega zavezanca. Kljub temu mora biti pogodba že ob sklenitvi priglašena davčnemu organu, medtem ko se davek odmeri in plača šele po nastanku davčne obveznosti.
Davčna osnova za odmero davka na dediščino je vrednost podedovanega premoženja v času nastanka davčne obveznosti. Nastanek davčne obveznosti je vezan na pravnomočnost sklepa o dedovanju, na ta dan pa se ugotavlja tudi vrednost podedovanega premoženja.
Kot premoženje se štejejo nepremičnine, premičnine ter premoženjske in druge stvarne pravice. Med premičnine sodijo tudi vrednostni papirji in denar. Davčna osnova se določi tako, da se od vrednosti podedovanega premoženja odštejejo dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek.
Pri premičninah, razen pri denarju, se za davčno osnovo upošteva njihova tržna vrednost. Davčna osnova se pri premičninah zniža za 5.000 eurov, pri čemer se predmeti gospodinjstva ne upoštevajo, razen če gre za predmete večje vrednosti. Če dediščina obsega denar ali premoženje v tuji valuti, se vrednost preračuna v eure po referenčnem tečaju Evropske centralne banke, ki velja na dan nastanka davčne obveznosti.
Slovensko dedno pravo po Zakonu o dedovanju (ZD) pozna tri dedne rede, tej razdelitvi pa sledi tudi Zakon o davku na dediščine in darila, ki višino davka na dediščino veže na dedni red, v katerega sodi dedič.
V prvi dedni red sodijo zapustnikovi potomci in njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner. Dediči prvega dednega reda so po ZDDD praviloma oproščeni plačila davka na dediščino, kar pomeni, da v teh primerih davčna obveznost sicer nastane, davek pa se ne plača.
V drugi dedni red sodijo zapustnikovi starši in njegov zakonec (v tem dednem redu se deduje, kadar zapustnik ni zapustil potomcev). Za dediščine, prejete v drugem dednem redu, se davek na dediščino plača po davčni lestvici, določeni v ZDDD (več o tem v naslednjem poglavju).
V tretji dedni red sodijo zapustnikovi dedi in babice ter njihovi potomci. Tudi v teh primerih se davek na dediščino plača po lestvici iz ZDDD, pri čemer so davčne stopnje višje kot v drugem dednem redu.
V prvem dednem redu so dediči po ZDDD oproščeni plačila davka na dediščino (9. člen ZDDD). To pomeni, da se davek od dediščine ne plača, če dediščino prejme dedič prvega dednega reda oziroma oseba, ki je z njim izenačena.
Med dediče prvega dednega reda spadajo zapustnikovi potomci ter njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner. ZDDD z njimi izenačuje tudi zeta, snaho, pastorka ter dediča ali obdarjenca, ki je z zapustnikom živel v registrirani istospolni partnerski skupnosti.
Čeprav so dediči prvega dednega reda oproščeni plačila davka, davčna obveznost vseeno nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, pri čemer se davek zaradi zakonske oprostitve ne odmeri.
V drugem dednem redu se deduje, kadar zapustnik ni zapustil potomcev. V ta dedni red sodijo zapustnikovi starši in njegov zakonec.
Predmet obdavčitve je premoženje, ki ga davčni zavezanec prejme kot dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Kot premoženje se štejejo nepremičnine, premičnine ter premoženjske in druge stvarne pravice, pri čemer se med premičnine štejejo tudi vrednostni papirji in denar. Davek na dediščino se odmeri od vrednosti podedovanega premoženja, zmanjšane za dolgove, stroške in bremena, ki odpadejo na to premoženje.
Davčna obveznost nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Davčne napovedi za dediščino ni treba vlagati, saj davčni organ davek na dediščino odmeri po uradni dolžnosti na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju. Finančni urad davčnemu zavezancu izda odločbo o odmeri davka, v kateri določi tudi rok za plačilo davka.
Višina davka na dediščino v drugem dednem redu je določena glede na vrednost davčne osnove. Zakon o davku na dediščine in darila v 8. členu določa davčne stopnje v obliki lestvice, ki za posamezne vrednostne razrede (od–do) določa pripadajoče davčne stopnje v odstotkih. Natančne zneske in davčne stopnje si je mogoče ogledati neposredno v tabeli iz 8. člena ZDDD.
Primer iz tabele pri 2. dednem redu: za vrednost osnove od 0 do 10.000,00 EUR se davek odmeri po 5% davčni stopnji.
V tretji dedni red sodijo zapustnikovi dedi in babice ter njihovi potomci, kadar zapustnik ni zapustil niti potomcev niti staršev. Če fizična oseba prejme premoženje na podlagi dedovanja v tretjem dednem redu, je davčni zavezanec za plačilo davka na dediščino.
Predmet obdavčitve je premoženje, ki ga davčni zavezanec prejme kot dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Kot premoženje se štejejo nepremičnine, premičnine ter premoženjske in druge stvarne pravice, pri čemer se med premičnine štejejo tudi vrednostni papirji in denar. Davek se obračuna od vrednosti podedovanega premoženja, zmanjšane za dolgove, stroške in bremena, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plača davek.
Davčna obveznost nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Davčne napovedi za dediščino ni treba vlagati, saj davčni organ davek na dediščino odmeri po uradni dolžnosti na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju. Finančni urad davčnemu zavezancu izda odločbo o odmeri davka, v kateri določi tudi rok za plačilo davka.
Višina davka na dediščino v tretjem dednem redu je odvisna od vrednosti davčne osnove. Zakon o davku na dediščine in darila v 8. členu določa davčne stopnje v obliki lestvice, ki glede na vrednost dediščine določa posamezne razrede (od–do) in pripadajoče davčne stopnje v odstotkih. Natančne višine davka so določene v tabeli iz 8. člena ZDDD.
Primer iz tabele pri 3. dednem redu: za vrednost osnove od 0 do 10.000,00 EUR se davek odmeri po 8% davčni stopnji.
ZDDD določa več primerov, v katerih se davek na dediščino ne plača, čeprav davčna obveznost nastane. Oprostitev pomeni, da davek na dediščino kljub nastanku davčne obveznosti ni odmerjen, ker so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za oprostitev.
Kot je bilo že pojasnjeno, je davka na dediščino oproščen dedič prvega dednega reda oziroma obdarjenec, ki je z njim izenačen. Med osebe, izenačene z dedičem prvega dednega reda, zakon uvršča tudi zeta, snaho, pastorka ter osebo, ki je z zapustnikom živela v registrirani istospolni partnerski skupnosti. V teh primerih se dediščina ne obdavči ne glede na vrednost podedovanega premoženja.
Posebne oprostitve veljajo tudi za pravne osebe zasebnega prava, ki so ustanovljene za opravljanje verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialno-varstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti, če prejmejo dediščino, namenjeno opravljanju takšne dejavnosti.
Davek na dediščino se ne plača od podedovanega začasnega ali dosmrtnega užitka nepremičnine. Ta oprostitev se nanaša izključno na pravico užitka in ne na lastninsko pravico na nepremičnini.
Davek na dediščino se ne plača od tistega dela nepremičnine, na katerem dedič po veljavnih predpisih ne more pridobiti lastninske pravice, pravice uporabe ali užitka.
Davek na dediščino se ne plača, če dedič, ki se šteje za kmeta, podeduje kmetijsko zemljišče ali celotno kmetijo. Oprostitev velja tudi za prevzemnika zaščitene kmetije v skladu s predpisi o dedovanju kmetijskih gospodarstev.
Če dedič takšno nepremičnino pred potekom petih let od pridobitve odtuji ali se preneha ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, se mu davek naknadno odmeri, kot da ob prejemu dediščine pogoji za oprostitev ne bi bili izpolnjeni.
Davek na dediščino se ne plača, če davčni zavezanec podedovano premoženje brez povračila odstopi državi, občini ali določenim pravnim osebam zasebnega prava za nepridobitne namene. Če je bil davek že plačan, se lahko ob izpolnjevanju zakonskih pogojev zahteva njegovo vračilo.
Postopek obdavčitve dediščine in darila je po ZDDD različen, zato je pomembno razlikovati med primeri, ko davčni zavezanec prejme nekaj na podlagi dedovanja, in primeri, ko prejme darilo.
V primeru davka na dediščine davčni zavezanec ne vlaga davčne napovedi. Davek na dediščine davčni organ odmeri po uradni dolžnosti na podlagi podatkov iz sklepa o dedovanju. Pravnomočni sklep o dedovanju sodišče pošlje finančnemu uradu, pri katerem je bil zapustnik vpisan v davčni register, oziroma finančnemu uradu, kjer ležijo nepremičnine, če dediščina obsega nepremičnine.
Na podlagi podatkov sklepa o dedovanju se izvede odmera davka in davčnemu zavezancu izda odločbo o odmeri davka. V odločbi je določena višina davka ter rok za plačilo davka. Davek na dediščine se ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti.
Če dediščina obsega premičnine, nepremičnine ali premoženjske in druge stvarne pravice, se davek na dediščine odmeri glede na vrsto in vrednost premoženja, pri čemer se upoštevajo tudi dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na to premoženje.
V primeru, ko fizična ali pravna oseba prejme premoženje kot darilo (enako pri podpisu izročilne pogodbe ali pogodbe o preužitku), je postopek drugačen. Davčni zavezanec mora prejem darila napovedati (tj. vložiti davčno napoved na predpisanem obrazcu) v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti pri finančnem uradu, kjer je vpisan v davčni register. Če darilo obsega nepremičnino, se davčna napoved vloži pri finančnem uradu, kjer nepremičnina leži.
Če davčni zavezanec v obdobju dvanajstih mesecev prejme več daril od iste osebe, mora v davčni napovedi navesti tudi vrednost že prejetih daril, saj se za odmero davka vrednosti daril seštevajo. Davčni organ v tem primeru odmeri davek od skupne vrednosti daril in upošteva morebitni že plačani davek.
Pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju in darilnih pogodbah za primer smrti mora davčni zavezanec pogodbo prijaviti finančnemu uradu v 15 dneh od sklenitve pogodbe. Davčna napoved za odmero davka pa se vloži v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti, to je od smrti preživljanca oziroma darovalca.
Finančni urad mora davek odmeriti v 30 dneh po prejemu davčne napovedi oziroma pravnomočnega sklepa o dedovanju. Odločba o odmeri davka je podlaga za plačilo davka in za nadaljnje razpolaganje s premoženjem, zlasti kadar gre za nepremičnine ali stvarne pravice.
Glavna razlika med dediščino in darilom je v načinu pridobitve premoženja. Dediščina nastane po smrti zapustnika na podlagi dedovanja, medtem ko se darilo praviloma pridobi v času življenja darovalca.
Z vidika obdavčitve je ključna razlika predvsem v zahtevani aktivnosti davčnega zavezanca. Pri dediščini davčni zavezanec davčne napovedi ne vlaga, saj davčni organ davek na dediščino odmeri po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pri darilu pa mora davčni zavezanec prejem darila davčnemu organu napovedati v zakonsko določenem roku. Dediščine in darila so si torej v tem pogledu različne, je pa pri obeh podobna logika glede davčnih oprostitev, davčnih stopenj glede na dedni red, itd.
Ne. Dediči prvega dednega reda, kamor sodijo zapustnikovi potomci, so po ZDDD oproščeni plačila davka na dediščino. Davčna obveznost sicer nastane, vendar se davek na dediščine zaradi zakonske oprostitve ne odmeri.
Davčni organ izda odločbo o odmeri davka po prejemu pravnomočnega sklepa o dedovanju. ZDDD določa, da mora finančni urad davek odmeriti v 30 dneh po prejemu sklepa o dedovanju. Če se vam iz kakršnega koli razloga mudi s plačilom davka, lahko pri FURS-u zaprosite za prioritetno obravnavo.
Da. Davčni zavezanec lahko zaprosi za obročno plačilo ali odlog plačila davka. Vlogo je treba vložiti pri davčnem organu (najpogosteje prek sistema eDavki). Obročna plačila so lahko odobrena:
v 2 ali 3 obrokih brez preverjanja pogojev (za davke, ki se ne nanašajo na opravljanje dejavnosti), ali
v več obrokih (do 24 mesecev), če bi plačilo davka ogrozilo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov, ali ob ustreznem zavarovanju davčne obveznosti (npr. s hipoteko ali bančno garancijo).
V času obročnega plačila ali odloga plačila tečejo obresti. Pomembno je tudi, da vloga za obročno plačilo ne zadrži morebitne že začete izvršbe, zamuda pri plačilu posameznega obroka pa lahko povzroči zapadlost celotnega neplačanega zneska.
Da. Zoper odločbo o odmeri davka je dovoljena pritožba v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Pritožbo je treba vložiti v zakonsko določenem roku po vročitvi odločbe.
Ne. Pri dedovanju davčne napovedi ni treba vlagati. Davek na dediščino davčni organ odmeri po uradni dolžnosti na podlagi podatkov sklepa o dedovanju.