Deljeno skrbništvo nad otrokom – pravilneje skupno varstvo in vzgoja – je ena izmed odločitev, ki jo sodišče lahko sprejme po razhodu oz. razvezi otrokovih staršev. Pomeni, da sta oba starša enakovredno vključena v vsakodnevne odločitve glede otrokove vzgoje, varstva in razvoja. To pa ni isto kot določitev, kje se otrok nahaja – to urejajo stiki oziroma način izvajanja skupnega varstva in vzgoje. Pomembne odločitve (npr. glede šolanja, zdravljenja ali selitve) morata starša v vsakem primeru sprejemati skupaj, saj so del starševske skrbi, ki je širši pojem od samega varstva in vzgoje. Čeprav se deljeno skrbništvo pogosto predstavlja kot najboljša rešitev za korist otroka (in to pogosto tudi je), v praksi ni vedno preprosto doseči dogovora, ki ustreza vsem vpletenim. V takih primerih ima pomembno vlogo sodišče, pogosto pa tudi odvetnik, ki lahko pomaga staršem zaščititi svoje pravice in ohraniti fokus na zagotavljanju največje korist otroka.
V slovenski zakonodaji pojem deljeno skrbništvo formalno ne obstaja – pravilen izraz je skupno varstvo in vzgoja. To pomeni, da imata oba starša po razvezi ali ločitvi enake pravice in obveznosti glede vsakodnevnih odločitev o življenju otroka. Skupno varstvo in vzgoja je del širšega pojma starševska skrb, ki poleg tega zajema tudi odločanje o zadevah, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, kot so šolanje, zdravstvena oskrba ali sprememba prebivališča. Te odločitve morata starša vedno sprejemati skupaj, ne glede na to, komu je zaupano varstvo in vzgoja.
Pri deljenem skrbništvu ne gre za vprašanje, pri katerem staršu otrok fizično biva določen del časa – to urejajo stikioziroma način izvajanja skupnega varstva in vzgoje. Stiki določajo, kdaj in koliko časa otrok preživi pri posameznem staršu, vendar ne vplivajo na to, kdo sprejema vsakodnevne odločitve o otrokovem življenju.
Sodišče bo o skupnem varstvu in vzgoji odločalo ob upoštevanju številnih dejavnikov, pri čemer je glavno vodilo vedno korist otroka. Pogosto se o tem odločijo starši sami v sporazumu, v primerih nesoglasij pa je pomembna tudi vloga odvetnika, ki lahko pomaga oblikovati dogovor, ki bo pravno vzdržen in bo zaščitil interese otroka, oz. v skrajnem primeru ko dogovor ni možen, bo o tem odločilo sodišče.
Čeprav je deljeno skrbništvo pogosto najboljša rešitev za korist otroka, njegovo izvajanje v praksi ni vedno preprosto. Skupno varstvo in vzgoja zahtevata visoko stopnjo sodelovanja in komunikacije med staršema, kar po ločitvi ali razvezi ni vedno enostavno. Starša se morata dogovarjati o številnih vsakodnevnih vprašanjih in usklajevati stike, urnike ter prehode otroka med domovoma.
Težave se pogosto pojavijo pri usklajevanju časa, ko ima otrok šolo, obšolske dejavnosti ali počitnice. Različna pričakovanja glede vzgoje in postavljanja meja lahko povzročijo dodatne napetosti. V nekaterih primerih se spori nanašajo tudi na finančne vidike, kot so preživnina in delitev stroškov, povezanih z otrokom.
Kadar je komunikacija med staršema visoko konfliktna, lahko sodišče odloči, da skupno varstvo in vzgoja nista v otrokovo korist. V takih primerih je pomembno poiskati pravno pomoč, saj izkušen odvetnik lahko pomaga zbližati stališča staršev, da morda pride do dogovora, če pa to ni mogoče, pa zagovarja vaše pravice in koristi pred sodiščem, seveda upoštevajoč največje koristi otroka.
Sodišče bo o skupnem varstvu in vzgoji odločilo le, če je to v korist otroka. To pomeni, da mora presoditi, ali so izpolnjeni pogoji, da bo takšna ureditev dejansko omogočala stabilno, varno in spodbudno okolje za otrokov razvoj. Ključni dejavnik je sposobnost staršev, da vsaj do neke mere med seboj sodelujeta in se sporazumevata o odločitvah, povezanih z otrokom.
Med okoliščinami, ki jih sodišče upošteva, so tudi geografska oddaljenost domov staršev, možnost logistične organizacije otrokovega vsakdana, starost in potrebe otroka, že vzpostavljeni odnosi med starši in otrokom ter morebitne posebne potrebe otroka. Če starša živita blizu in se lahko dogovorita o stikih ter delitvi časa, je večja verjetnost, da bo sodišče odobrilo skupno varstvo in vzgojo.
V primerih, ko starša pred sodiščem predstavita skupni predlog o deljenem skrbništvu, je odločitev pogosto hitrejša in lažja. Če pa pride do spora (npr. en starš zahteva izključno skrbništvo, drugi pa predlaga skupno), bo sodišče primernost skupnega varstva in vzgoje presojalo na podlagi dokazov, mnenj centra za socialno delo in drugih strokovnih ocen. V nekaterih primerih, ko skupno varstvo in vzgoja ne bi bila v otrokovo korist, se lahko odloči za polno skrbništvo enega od staršev, pri čemer se drugemu določijo stiki.
Ko sodišče odloči ali starša dosežeta dogovor o skupnem varstvu in vzgoji, je naslednje vprašanje, kako se bo to izvajalo v vsakdanjem življenju. V teoriji obstaja več modelov, ki se uporabljajo tudi v praksi, pri čemer je izbira odvisna od potreb otroka, možnosti staršev in logističnih okoliščin.
Dva najpogostejša modela, ki se omenjata v teoriji in sodni praksi sta:
Model gnezda: Pri tem modelu otrok ostane ves čas v istem domu, starša pa se izmenjujeta v bivanju z njim. Na ta način otrok ohrani stabilno okolje, šolo in sosedske stike. Model gnezda zahteva, da imata starša vsak svoje ločeno prebivališče, kjer sta, ko nista pri otroku. Čeprav je ta ureditev lahko za otroka zelo stabilna, je v praksi pogosto finančno in organizacijsko zahtevna.
Model nihala: Pri modelu nihala otrok izmenično biva pri enem in drugem staršu v enakomernih časovnih intervalih – na primer en teden pri enem, en teden pri drugem. Ta model je pogost, kadar starša živita dovolj blizu in se lahko uskladita glede otrokovega urnika. Prednost je, da ima otrok enakovreden stik z obema staršema, slabost pa, da mora pogosto prenašati osebne stvari med domovoma in se na nek način stalno seli.
Časovni razpored 1 teden – 1 teden pa ni edina možnost. V praksi se pogosto uporabljajo prilagojeni razporedi, kot so 2-2-3 (dva dni pri enem staršu, dva dni pri drugem, nato tri dni pri prvem) ali 3-4-4-3. Takšni razporedi omogočajo večjo fleksibilnost in se pogosto uporabljajo pri mlajših otrocih, saj skrajšajo obdobja ločenosti od vsakega starša.
Pomoč izkušenega odvetnika je tukaj ključna, saj vam bo le-ta pomagal najti tisto obliko izvrševanja skupnega varstva in vzgoje, ki je glede na vašo družino in vaše življenjske okoliščine najbolj optimalen.
Ne glede na izbrani model je ključno, da ureditev zagotavlja stabilnost, predvidljivost in je v korist otroka. Sodišče bo izbrani način izvajanja skupnega varstva in vzgoje vedno presojalo tudi z vidika otrokovega počutja in potreb. Pri tem bo sodišče upoštevalo mnenje centra za socialno delo in tudi izvedenca, če bo ta postavljen.
Odvetnik ima pomembno vlogo pri urejanju vprašanj skupnega varstva in vzgoje. Že na začetku lahko staršema pomaga razjasniti pravne pojme, kot so starševska skrb, varstvo in vzgoja ter stiki, da ne pride do napačnih pričakovanj. Poleg tega odvetnik svetuje glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz deljenega skrbništva, in opozori na morebitne pasti, ki jih starša morda ne bi opazila.
Pri sporazumnem urejanju razmerja lahko odvetnik pomaga oblikovati jasen in izvedljiv dogovor, ki vključuje tudi izbiro ustreznega modela izvajanja skupnega varstva in vzgoje – bodisi model gnezda, model nihala ali prilagojen časovni razpored. Dober odvetnik se bo pri tem potrudil, da starša zbližata stališča in dosežeta dogovor, ki bo v korist otroka. To je pogosto lažje ob pomoči strokovnjaka, kot pa kadar se starša o pomembnih vprašanjih skušata dogovarjati sama, brez posrednika.
V primerih, ko starša ne najdeta skupne rešitve, je odvetnik ključna oseba pri zastopanju pred sodiščem. Pomaga pripraviti dokazno gradivo, komunicira z drugimi vpletenimi institucijami, kot je center za socialno delo, in skrbi, da so v postopku upoštevane pravice obeh staršev ter potrebe otroka.
Pravna pomoč je še posebej pomembna, kadar obstajajo nesoglasja glede stikov, preživnine ali drugih vidikov skrbništva, saj lahko strokovno zastopanje bistveno vpliva na končno odločitev sodišča.
Pri skupnem varstvu in vzgoji nekateri starši domnevajo, da preživnina ni potrebna, saj si čas z otrokom delita enakovredno. V praksi to ni vedno tako. Čeprav imata starša enake pravice in obveznosti glede skrbi za otroka, lahko eden od staršev prispeva več finančno, drugi pa več z neposredno vsakodnevno skrbjo. Sodišče bo preživnino določilo glede na dohodke, zmožnosti in dejanske potrebe otroka, ne zgolj na podlagi urnika bivanja.
Deljeno skrbništvo oziroma skupno varstvo in vzgoja sta v mnogih primerih najboljša rešitev za otroka, saj mu omogočata enakovreden stik z obema staršema in uravnotežen razvoj. A uspešno izvajanje take ureditve zahteva dobro komunikacijo, jasno dogovorjene obveznosti in veliko pripravljenost na sodelovanje. Kadar se starša znajdeta pred izzivi ali sporom glede tega, kako bo skupno varstvo in vzgoja potekalo, je izkušena pravna pomoč neprecenljiva.
Dober odvetnik ne pomaga le pri zastopanju pred sodiščem, temveč pogosto tudi pri iskanju kompromisnih rešitev in oblikovanju dogovora, ki bo dolgoročno vzdržen. S tem se ne varujejo samo pravice staršev, temveč predvsem koristi otroka – kar mora biti vedno na prvem mestu. Zlasti pri družinskih zadevah je pomembno, da starša – če je le možno – dosežeta nek kompromis v korist otroka.