Namen tega prispevka je na razumljiv način pojasniti, kaj se šteje za nasilje v družini po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), kdo je lahko žrtev, kakšni zaščitni ukrepi so na voljo in kateri so prvi koraki, ko se nasilje zgodi ali ponavlja.
Ukrepi po ZPND so resni in lahko močno posežejo v življenje vseh vpletenih (npr. prepoved približevanja, odstranitev iz skupnega stanovanja, omejitve stikov). Prav zato je pomembno, da se institut varstva pred nasiljem nikoli ne zlorablja za druge cilje, na primer kot pritisk v partnerskih ali premoženjskih sporih. Zloraba takšnih postopkov je nesprejemljiva in jo je treba jasno obsoditi – vendar ob tem ne smemo spregledati ključnega: kadar nasilje obstaja, je prednostna naloga hitro in učinkovito zavarovati žrtev ter preprečiti nadaljnje ogrožanje.
Nasilje v družini je vsako ravnanje, ki pri žrtvi povzroča ponižanje, strah ali občutek ogroženosti, oziroma posega v njeno telesno ali duševno integriteto, dostojanstvo ali osebnost. Pri tem je pomembno poudariti, da nasilje ni omejeno zgolj na fizične napade – zakon kot nasilje prepoznava tudi psihično, spolno in ekonomsko nasilje, pa tudi druge oblike ravnanj, s katerimi povzročitelj uveljavlja nadzor in moč nad žrtvijo.
Fizično nasilje pomeni vsako uporabo fizične sile zoper žrtev: udarci, brce, porivanje, davljenje, omejevanje gibanja, povzročanje poškodb, prisilno zapiranje v prostor ipd.
Psihično nasilje je pogosto manj vidno, a lahko za žrtev enako ali celo bolj uničujoče. Gre za poniževanje, žaljenje, zasmehovanje, grožnje, izsiljevanje, ustrahovanje, izoliranje od prijateljev in družine, ljubosumni nadzor, stalno preverjanje (kje si, s kom si), manipulacijo ter druge oblike ustvarjanja stalnega strahu. Sem sodijo tudi ravnanja, ki žrtev spravljajo v občutek neposredne ogroženosti, čeprav do fizičnega napada še ni prišlo (npr. grožnje, razkazovanje orožja, nasilno uničevanje stvari v njeni navzočnosti).
Spolno nasilje zajema vsako spolno ravnanje brez svobodne in informirane privolitve. Sem spadajo prisila v spolne odnose ali druga spolna dejanja, siljenje v dejanja, ki jih žrtev ne želi, ter izsiljevanje s spolnostjo (npr. grožnje, pogojevanje). Spolno nasilje se lahko zgodi tudi v zakonski ali partnerski zvezi.
Ekonomsko nasilje je oblika nadzora, pri kateri povzročitelj žrtev finančno omejuje ali jo spravlja v odvisnost. Primeri so denimo odvzem dostopa do denarja, preprečevanje zaposlitve ali šolanja, prisiljevanje v zadolževanje, nadzor nad porabo in “kaznovanje” z denarjem, prisilno prepisovanje premoženja, in podobno.
V praksi se posamezne oblike nasilja pogosto prepletajo. Za ukrepanje zato ni nujno, da pride do telesnih poškodb: že ravnanja, ki pri žrtvi povzročajo strah, ponižanje ali občutek ogroženosti, lahko predstavljajo nasilje v družini in so lahko podlaga za zaščitne ukrepe. Pri tem pa je pomembno, da se vsak primer presoja konkretno in odgovorno, saj so ukrepi namenjeni zaščiti žrtve in preprečevanju nadaljnjega nasilja, ne pa reševanju drugih sporov med udeleženci.
Osnovni okvir ureja Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki nasilje v družini opredeli široko (fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje) ter vključuje tudi zanemarjanje, zalezovanje in telesno kaznovanje otrok. Na tej podlagi ZPND vzpostavlja sistem ukrepanja, katerega cilj je žrtev hitro zaščititi in preprečiti nadaljnje ogrožanje.
ZPND izhaja iz tega, da zaščita ni vezana zgolj na nastanek telesnih poškodb. Odločilno je, ali ravnanje pri žrtvi povzroča strah, ponižanje ali občutek ogroženosti oziroma posega v njeno dostojanstvo ter telesno ali duševno integriteto. Zato so lahko podlaga za ukrepanje tudi oblike nasilja, ki navzven niso vidne (npr. psihično ali ekonomsko nasilje).
Preprečevanje nasilja po ZPND temelji na usklajenem delovanju različnih organov in služb, zlasti policije, centrov za socialno delo in sodišč, ter na možnosti izrekanja zaščitnih ukrepov. Ti ukrepi so namenjeni varstvu žrtve in zmanjšanju tveganja ponovitve nasilja, zato se odrejajo ob konkretni presoji okoliščin primera in ob upoštevanju njihove resnosti.
Varstvo po ZPND pride v poštev takrat, ko gre za nasilje med družinskimi člani v smislu 2. člena ZPND. Pojem “družinski člani” je namenoma zastavljen široko, da zajame ne le ožjo družino, temveč tudi različne oblike partnerskih in življenjskih skupnosti ter razmerja, kjer je zaradi bližine ali odvisnosti tveganje za nasilje večje.
Po 2. členu ZPND med družinske člane sodijo zlasti:
zakonec ali zunajzakonski partner;
sorodniki v ravni vrsti ter sorodniki v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena;
osebe v svaštvu (v ravni vrsti ter v stranski vrsti do vštetega drugega kolena);
posvojitelj in posvojenec;
rejnik in otrok, nameščen v rejniško družino;
skrbnik in varovanec;
osebe, ki imajo skupnega otroka;
osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu;
osebe, ki so v partnerskem razmerju, tudi če ne živijo skupaj.
ZPND izrecno določa tudi, da se za družinske člane štejejo navedene osebe tudi po prenehanju razmerja ali skupnosti, ter da je kot družinski član lahko zajet tudi novi partner družinskega člana oziroma otrok katerega od družinskih članov.
Če gre za nasilje v družini v smislu ZPND, lahko žrtev (ali CSD) sodišču predlaga ukrepe za preprečitev nadaljnjega ogrožanja. Postopek je nujen in prednosten, javnost pa je izključena.
Če gre za nasilje v družini v smislu ZPND, lahko žrtev sodišču predlaga ukrepe za preprečitev nadaljnjega ogrožanja in zaščito svojih pravic. Ukrepi se odrejajo za določen čas, zakon pa omogoča tudi podaljšanje, če nevarnost oziroma ogroženost še traja. Sodišče o ukrepih odloča hitro in prednostno, ker je namen postopka takojšnja zaščita žrtve. Nasprotna stran ima možnost ugovora oziroma pravnega sredstva, vendar to praviloma ne zadrži izvršitve odredjenega ukrepa, kar pomeni, da se ukrep uporablja takoj.
Sodišče lahko povzročitelju nasilja prepove predvsem:
vstop v stanovanje, kjer žrtev prebiva,
prepustitev stanovanja, kjer sta žrtev in povzročitelj nasilja bivala,
prepoved zadrževanja v neposredni bližini stanovanja,
približevanje krajem, kjer se žrtev redno zadržuje (na primer delovno mesto, šola ali vrtec),
navezovanje stikov z žrtvijo na kakršenkoli način (tudi po telefonu, prek sporočil ali družbenih omrežij),
vzpostavljanje srečanja z žrtvijo.
Če obstaja neposredna nevarnost, je treba najprej poskrbeti za varnost (umik na varno, klic na pomoč). Če žrtev zaradi nasilja nima varnega bivanjskega okolja, obstaja tudi možnost začasnega umika v varno hišo oziroma krizno namestitev. Takšna namestitev je namenjena takojšnji zaščiti in stabilizaciji položaja, hkrati pa žrtvi omogoči, da v mirnejših okoliščinah uredi nadaljnje korake (npr. prijavo, predlog za ukrepe po ZPND, ureditev bivanja, stikov z otroki ipd.). Pri organizaciji namestitve praviloma sodelujejo pristojne službe, zlasti center za socialno delo, po potrebi pa tudi policija.
Nasilje je mogoče prijaviti policiji, pogosto pa je smiselno obvestiti tudi center za socialno delo, zlasti kadar so v družini prisotni otroci ali druge ranljive osebe.
V praksi je za učinkovito zaščito pomembno, da se ohranijo podatki, ki omogočajo vsaj osnovno izkazovanje nasilja ali ogroženosti (npr. zdravniška dokumentacija, sporočila, elektronska komunikacija, fotografije poškodb ali uničenja, izjave prič).
Če nasilje traja ali obstaja tveganje ponovitve, je smiselno razmisliti o vložitvi predloga za ukrepe po ZPND. Ti ukrepi so namenjeni takojšnjemu zmanjšanju stikov, omejitvi približevanja ali zagotovitvi varnega bivanjskega okolja. Ker gre za resne posege, je pomembno, da je predlog vsebinsko jasen, konkretiziran (kaj se je zgodilo, kdaj, kako pogosto, kakšno je tveganje) in podprt tudi z dokazi, ki izkazujejo obstoj nasilja (vsaj s stopnjo verjetnosti).
Odvetnik lahko žrtvi pomaga predvsem pri tem, da se pravni koraki izvedejo hitro, pravilno in v obsegu, ki je potreben za učinkovito zaščito, hkrati pa da se postopek vodi odgovorno, skladno z namenom ZPND.
Glavna področja, pri katerih vam odvetnik lahko pomaga, so:
Pravno svetovanje in izbira ustreznih korakov: Odvetnik najprej pomaga razjasniti, ali opisano ravnanje sodi v okvir nasilja v družini po ZPND, ter pojasni, katere pravne možnosti so v konkretnem primeru na voljo. Na tej podlagi skupaj z žrtvijo opredeli, kateri ukrepi bi bili glede na okoliščine najbolj primerni in sorazmerni, kako jih pravilno predlagati ter kako postopati, da se zagotovi učinkovita in pravočasna zaščita.
Priprava predloga po ZPND: Odvetnik pomaga strukturirati navedbe, izpostaviti pravno relevantna dejstva ter predlagati ustrezne dokaze. Cilj je, da sodišče dobi jasen in preverljiv okvir za hitro odločanje.
Zastopanje v postopku: Odvetnik žrtev zastopa v sodnem postopku, spremlja vročitve, roke in procesna dejanja ter se opredeljuje do navedb nasprotne strani. Pogosto ima nasprotna stran tudi svojega pravnega zastopnika – v teh primerih je koristna komunikacija med odvetnikoma, ki lahko za stranki uskladita številna sporna vprašanja (npr. predaja otroka v primeru stikov, prevzem osebnih predmetov, ipd.).
Povezava z drugimi postopki: Primeri nasilja v družini se pogosto prepletajo z drugimi pravnimi vprašanji (npr. ureditev razmerij glede otrok, stikov, začasne ureditve bivanja, premoženjska vprašanja). Odvetnik lahko pomaga uskladiti korake tako, da se ukrepi po ZPND uporabljajo skladno z njihovim namenom, obenem pa se pravočasno uredijo tudi druga pravno pomembna vprašanja.
Ni nujno, da je policija vedno prvi korak. Žrtve nasilja v družini se pogosto najprej obrnejo na centre za socialno delo ali na odvetnika, da dobijo usmeritev glede možnosti zaščite po zakonu o preprečevanju nasilja in glede tega, kateri ukrep je v dani situaciji najbolj primeren. Prijava na policiji je pomemben korak, vendar ni nujno, da je prvi.
Postopki po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini so nujni, zato sodišča praviloma odločajo hitro. V praksi je sklep pogosto izdan že v približno enem tednu. Če pa sodišče presodi, da mora pred odločitvijo izvesti dodatne dokaze (npr. pridobiti listine, opraviti zaslišanja ali razjasniti okoliščine psihičnega ali ekonomskega nasilja), lahko postopek traja dlje, okvirno 2–3 mesece, odvisno od konkretnega primera.
Da. Sodišče lahko zaradi potrebe po takojšnji zaščiti žrtve nasilja v družini ukrep odredi takoj, tudi brez predhodnega zaslišanja povzročitelja nasilja. Povzročitelj nasilja ima nato možnost ugovora, sodišče pa v ugovornem postopku pogosto opravi zaslišanja in po potrebi izvede dodatne dokaze. Pomembno je, da ugovor ne zadrži izvršitve, zato se prepoved približevanja ali drug ukrep uporablja takoj in velja tudi ves čas trajanja ugovornega postopka.
Praviloma se o kršitvi obvesti policija, hkrati pa tudi sodišče, ki je ukrep odredilo. Sodišče lahko kršitelja kaznuje (npr. z denarno kaznijo) in po potrebi sprejme dodatne odločitve, če kršitve kažejo, da nevarnost za žrtev nasilja še traja ali se stopnjuje.
Postopki po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini so namenjeni izključno zaščiti pred nasiljem v družini med družinskimi člani oziroma družinskim članom ali živi v skupnem gospodinjstvu ali partnerskem razmerju (tudi če je razmerje prenehalo). Zloraba pomeni, da nekdo institut uporablja za cilje, ki niso varstvo pred nasiljem v družini (npr. kot pritisk v premoženjskem ali skrbniškem sporu), pri čemer nasilje nad drugim družinskim članom v resnici ni podano ali pa so navedbe namenoma neresnične oziroma zavajajoče. Takšna ravnanja je treba jasno obsoditi, ker obremenjujejo sistem, lahko povzročijo neupravičene posege v pravice druge osebe in posredno otežijo pomoč žrtvam nasilja v družini, ki jo res potrebujejo. Posledice zlorabe so lahko procesne (zavrnitev predloga, odločitev o stroških), v določenih primerih pa lahko pridejo v poštev tudi druge pravne posledice, če je nekdo zavestno navajal neresnice ali neupravičeno škodoval drugi osebi.