Nujni delež pri dedovanju je eden pogostejših razlogov za spore med dediči. Do težav pogosto pride takrat, ko zapustnik z oporoko ali z darili za časa življenja razpolaga s svojim premoženjem na način, da nekateri njegovi najbližji ne pridobijo nobenega oz. zelo malo premoženja. V takšnih primerih se postavi vprašanje, ali so bili nujni dediči prikrajšani in ali imajo pravico zahtevati svoj nujni delež.
V nadaljevanju pojasnjujemo, kaj nujni delež sploh je, kdo so nujni dediči, koliko nujni delež znaša, kako nanj vplivajo darila in različne pogodbe (pogodba o preužitku, dosmrtnem preživljanju) ter ali je mogoče nujni delež izplačati tudi v denarju.
Nujni delež je del zapuščine, ki po zakonu pripada določenemu krogu dedičev – tako imenovanim nujnim dedičem. Gre za zakonsko varovano pravico, s katero zakon omejuje zapustnikovo svobodo razpolaganja s premoženjem. To pomeni, da zapustnik ne more v celoti razdeliti svojega premoženja po lastni volji, če bi s tem posegel v nujni delež svojih najbližjih.
Pomembno pa je poudariti, da nujni delež ni priznan avtomatično. Nujni dedič ga mora uveljavljati sam v zapuščinskem postopku. Če tega ne stori, se lahko zgodi, da kljub zakonski pravici do nujnega deleža ostane brez njega.
Nujni delež znaša polovico oz. tretjino zakonitega dednega deleža, ki bi posameznemu dediču pripadal, če bi dedoval po zakonu (torej brez oporoke). Preostali del zapuščine se imenuje razpoložljivi del zapuščine – to je del, s katerim lahko zapustnik prosto razpolaga, bodisi z oporoko bodisi z darili za časa življenja.
Do težav lahko pride takrat, ko zapustnik s svojimi razpolaganji preseže razpoložljivi del zapuščine. To se pogosto zgodi v primerih, ko zapustnik:
večino premoženja že v času življenja podari enemu od dedičev ali tretji osebi, ali
z oporoko razdeli svoje premoženje tako, da za nujne dediče ne ostane dovolj premoženja.
V takšnih primerih govorimo o prikrajšanju nujnega deleža. Do tega pride, kadar skupna vrednost daril in oporočnih razpolaganj presega razpoložljivi del zapuščine in s tem poseže v del, ki je zakonsko rezerviran za nujne dediče.
Če je nujni delež prikrajšan in ga nujni dedič uveljavlja, bo treba poseči v zapustnikova razpolaganja. To pomeni, da se lahko:
zmanjšajo oporočna razpolaganja ali
zahtevajo vračila daril.
Vedno pa le v takšnem obsegu, kot je nujno potrebno, da se nujni delež dopolni do zakonsko določene višine.
Nujni dediči so osebe, ki jih zakon posebej varuje in jim zato pripada pravica do nujnega deleža. Gre za zapustnikove najbližje sorodnike in zakonca, pri katerih zakon določa, da jih zapustnik ne more popolnoma izključiti iz dedovanja.
Med nujne dediče sodijo:
zapustnikovi potomci (otroci, vnuki in drugi potomci),
zapustnikovi posvojenci in njihovi potomci,
zapustnikovi starši,
zapustnikov zakonec.
Poleg navedenih oseb se lahko kot nujni dediči štejejo tudi zapustnikovi dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika, vendar le pod posebnimi pogoji. Ti so nujni dediči samo tedaj, če so trajno nezmožni za delo in hkrati nimajo potrebnih sredstev za življenje.
Pomembno je tudi, da so navedene osebe nujni dediči le, če bi bile po zakonitem dednem redu upravičene dedovati. To pomeni, da oseba ne more uveljavljati nujnega deleža, če v konkretnem primeru sploh ne bi prišla v poštev kot zakoniti dedič (na primer zaradi obstoja dedičev višjega dednega reda).
V praksi to pomeni, da pravica do nujnega deleža ni odvisna zgolj od sorodstvenega razmerja, temveč tudi od konkretne dednopravne situacije v posameznem zapuščinskem postopku.
Višina nujnega deleža ni enaka za vse nujne dediče, temveč je odvisna od njihovega položaja v dednem redu. Zakon izhaja iz zakonitega dedovanja in določa, da nujni delež predstavlja določen del zakonitega dednega deleža, ki bi posameznemu dediču pripadal, če zapustnik ne bi zapustil oporoke.
Za zapustnikove potomce (otroke, vnuke), posvojence in zakonca nujni delež znaša eno polovico zakonitega dednega deleža. To pomeni, da zapustnik z oporoko ali darili ne sme poseči v ta del zapuščine, če nujni dedič svoj nujni delež uveljavlja.
Pri zapustnikovih starših ter pri dedih, babicah, bratih in sestrah (če ti izpolnjujejo posebne zakonske pogoje) pa je nujni delež nižji in znaša le eno tretjino zakonitega dednega deleža.
Za pravilno določitev višine nujnega deleža je zato vedno treba najprej ugotoviti kdo so dediči v konkretnem primeru in kolikšen bi bil njihov zakoniti dedni delež. Šele na tej podlagi je mogoče ugotoviti, kolikšen nujni delež posameznemu nujnemu dediču pripada in ali je bil ta morda prikrajšan z zapustnikovimi razpolaganji.
V praksi je prav vprašanje višine nujnega deleža pogosto vir sporov, zlasti v primerih, ko je zapustnik večino svojega premoženja razdelil že za časa življenja ali ko vrednost zapuščine med dediči ni sporna.
Na nujni delež ne vplivajo le oporočna razpolaganja, temveč tudi pogodbe, s katerimi zapustnik razpolaga s svojim premoženjem za časa življenja. V praksi se pogosto postavlja vprašanje, ali je mogoče z določenimi pogodbami obiti nujni delež in v kakšnem obsegu lahko nujni dediči takšna razpolaganja izpodbijajo.
Darila, ki jih je zapustnik podaril za časa življenja, se lahko upoštevajo pri ugotavljanju, ali je bil nujni delež prikrajšan. Če zapustnik z darili poseže v razpoložljivi del zapuščine in s tem v nujni delež, lahko nujni dediči zahtevajo vrnitev daril, vendar le v obsegu, ki je potreben za dopolnitev njihovega nujnega deleža.
Zahtevki v zvezi z vračanjem daril so časovno omejeni, zato je pomembno, da nujni dediči svoj nujni delež in s tem povezane zahtevke pravočasno uveljavljajo.
Izročilna pogodba ima v dednem pravu poseben položaj, saj gre za razdelitev premoženja za časa življenja zapustnika, pri kateri praviloma sodelujejo njegovi potomci, lahko pa tudi zakonec ali zunajzakonski partner.
Če z izročilno pogodbo soglašajo vsi potomci in zakonec, premoženje, ki je zajeto v izročilni pogodbi, ne spada v zapuščino. To pomeni, da se ob zapustnikovi smrti ne upošteva pri ugotavljanju vrednosti zapuščine in iz tega premoženja ni mogoče uveljavljati nujnega deleža. Zapuščino v tem primeru predstavlja le premoženje, ki ni bilo zajeto v izročilni pogodbi, ter premoženje, ki ga je zapustnik pridobil po njeni sklenitvi.
Drugače je, če z izročilno pogodbo ne soglašajo vsi potomci, ali če se zapustniku po sklenitvi izročilne pogodbe rodi nov otrok oziroma se pojavi potomec, ki prej ni sodeloval. V takšnih primerih se izročilna pogodba praviloma šteje za darilno pogodbo, razen če manjkajoči potomec naknadno poda soglasje v obliki notarskega zapisa. Posledično se lahko izročeno premoženje upošteva pri presoji prikrajšanja nujnega deleža.
Posebna pravila veljajo tudi glede zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja. Če je zakonec z izročilno pogodbo upoštevan in z njo soglaša, iz izročenega premoženja ne more uveljavljati nujnega deleža. Če pa zakonec pri izročilni pogodbi ne sodeluje in z njo ne soglaša, ostane njegova pravica do nujnega deleža neokrnjena, izročeno premoženje pa se pri izračunu njegovega nujnega deleža šteje kot darilo.
Pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju sta odplačni pogodbi, pri katerih zapustnik v zameno za oskrbo, preživljanje oziroma druge obveznosti prenese svoje premoženje na drugo osebo. Zaradi odplačne narave takšnih pogodb se premoženje, ki je predmet teh pogodb, praviloma ne upošteva pri izračunu nujnega deleža.
Ključna razlika med obema pogodbama je v času prenosa lastninske pravice. Pri pogodbi o preužitku se lastninska pravica na premoženju praviloma prenese že ob sklenitvi pogodbe, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa preide na preživljalca šele ob smrti zapustnika.
Ne glede na to razliko imata obe pogodbi z vidika nujnega deleža enako izhodišče: ker gre za odplačno razpolaganje, iz tako prenesenega premoženja nujni dediči praviloma ne morejo zahtevati nujnega deleža.
Izjema pa obstaja v primerih, ko se ugotovi, da pogodba ni bila sklenjena kot resnično odplačno razmerje, temveč je šlo v resnici za prikrito darilo. Dokazovanje, da gre v resnici za darilo, bo na nujnem dediču, ki bo na tej podlagi zahteval nujni delež.
Da lahko ugotovimo, ali nujnemu dediču pripada nujni delež in ali je bil ta pri dedovanju morda prikrajšan, je treba najprej pravilno opraviti izračun nujnega deleža. Ta temelji na pravilih, ki jih določa Zakon o dedovanju, in se praviloma opravi v zapuščinskem postopku pred zapuščinskim sodiščem.
Osnova za izračun nujnega deleža je vrednost zapuščine. Najprej e se opravi popis in ocenitev zapuščine, pri čemer se ugotovi celotno zapustnikovo premoženje ob smrti. Če je potrebno, zapuščinsko sodišče v ta namen imenuje izvedenca. Stroške izvedenca morajo založiti dediči.
Od ugotovljene vrednosti zapustnikovega premoženja se nato odštejejo:
zapustnikovi dolgovi,
stroški za popis in ocenitev zapuščine,
stroški za zapustnikov pogreb.
Tako dobimo čisto vrednost zapuščine.
Za izračun nujnega deleža pa čista vrednost zapuščine še ni dovolj. K tej vrednosti se prišteje tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik za čas svojega življenja podaril, ne glede na to, ali so bila dana zakonitim dedičem ali drugim osebam. S tem dobimo tako imenovano obračunsko vrednost zapuščine, ki predstavlja podlago, iz katere se izračuna nujni delež pri dedovanju.
Ko je ugotovljena obračunska vrednost zapuščine, se najprej določi, kakšen zakoniti dedni delež bi posameznemu dediču pripadal po zakonitem dednem redu, torej če bi dedoval po zakonu in ne na podlagi oporoke.
Šele nato se iz tega izračuna, kolikšen del zapuščine predstavlja nujni delež. Za večino nujnih dedičev (na primer zakonca, otroka, posvojenca ali starše) velja, da znaša nujni delež polovico zakonitega dednega deleža. Pri nekaterih drugih nujnih dedičih pa znaša nujni delež tretjino zakonitega dednega deleža.
V praksi je izračun nujnega deleža pogosto sporen. Spori se najpogosteje nanašajo na:
vrednost zapustnikovega premoženja,
vprašanja, ali je bilo darilo sploh sploh dano,
vrednost darila.
Če so ta dejstva med dediči sporna, zapuščinsko sodišče zapuščinski postopek prekine in dediče napoti na pravdo, kjer se ta vprašanja razrešijo, nato pa se postopek nadaljuje.
Ne. Nujni delež pri dedovanju nujnemu dediču ne pripada avtomatično. Nujni dedič mora svojo pravico do nujnega deleža izrecno uveljavljati v zapuščinskem postopku. Če tega ne stori, sodišče o nujnem deležu ne odloča.
Nujni delež lahko zahtevajo nujni dediči, kot jih določa Zakon o dedovanju. To so zapustnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, zakonec ter v določenih primerih tudi starši, bratje in sestre ter dedi in babice, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati in izpolnjujejo zakonske pogoje.
Za večino nujnih dedičev znaša nujni delež polovico zakonitega dednega deleža. Pri nekaterih nujnih dedičih (starih starših ali bratih in sestrah, če pridejo v poštev) pa znaša nujni delež tretjino zakonitega dednega deleža.
Je možno, ni pa nujno. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica, kar pomeni, da nujnemu dediču praviloma pripada določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Zapustnik pa lahko že v oporoki določi, da nujni dedič svoj nujni delež dobi v določenih stvareh, pravicah ali v denarju.
Izplačilo nujnega deleža v denarju je v praksi pogosto tudi takrat, ko se dediči o tem sporazumejo, zlasti če delitev zapuščine v naravi ni smiselna ali bi povzročila nesorazmerne težave.
Odvzem nujnega deleža pomeni, da zapustnik nujnemu dediču izjemoma odvzame pravico do nujnega deleža, vendar le v primerih in pod pogoji, ki jih določa ZD v 45. členu.
Če je potomec ali posvojenec, ki ima pravico do nujnega deleža, prezadolžen ali zapravljivec, mu lahko zapustnik z oporoko v celoti ali deloma odvzame nujni delež v korist njegovih potomcev. Tak odvzem je veljaven le, če ima nujni dedič ob uvedbi dedovanja mladoletnega otroka ali vnuka, oziroma polnoletnega otroka ali vnuka, ki je pridobitno nesposoben.
V takšnem primeru zapustnik ne izključi nujnega dediča povsem iz dedovanja, temveč z odvzemom nujnega deleža zavaruje interese njegovih potomcev.