Priposestvovanje služnosti je v praksi pogost način nastanka stvarnih služnosti. Med najpogostejšimi so npr. služnost hoje in vožnje, služnost parkiranja, in druge. Slovenski pravni red institut podrobno ureja v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), natančneje v 217. členu, ki določa, da lahko stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari služnost dejansko izvrševal v dobri veri deset let, oziroma dvajset let, če ni bil v dobri veri, pod pogojem, da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Priposestvovanje pa ni mogoče, kadar je bila služnost izvrševana s silo, zvijačo, zlorabo zaupanja ali ko gre za negativne služnosti. Gre za pomemben pravni mehanizem, ki varuje dolgoletno uporabo nepremičnine.
Stvarna služnost je stvarnopravna pravica, ki omogoča lastniku določenega zemljišča (t. i. gospodujoče zemljišče), da na določen način uporablja tuje zemljišče – služeče zemljišče. Gre za breme, ki ga nosi lastnik služeče nepremičnine, saj mora dopustiti določeno uporabo svojega zemljišča v korist drugega. Najpogostejši primeri so služnost poti, služnost hoje, služnost vožnje, služnost dovoza ali dostopa ter druge oblike uporabe, ki omogočajo normalno gospodarsko funkcijo nepremičnine. Potrebno je seveda poudariti, da tukaj ne gre za pridobitev lastninske pravice, temveč za pridobitev pravice do uporabe nepremičnine na določeni nepremičnini v določenem obsegu.
Služnost lahko nastane na tri načine:
na podlagi pravnega posla;
na podlagi zakona;
na podlagi odločbe pristojnega organa.
Ko govorimo o priposestvovanju služnosti, gre za nastanek služnosti na podlagi zakona – nekdo nepremičnino dejansko uporablja in s tem pridobi tudi formalno pravico do uporabe te nepremičnine. Za to morajo biti seveda izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.
Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem neposredno na podlagi zakona s potekom priposestvovalne dobe – vpis v zemljiško knjigo torej ni konstitutivne narave. Vseeno je vpis v zemljiško knjigo pomemben, da si priposestvovalec zagotovi varstvo proti tretjim osebam.
SPZ v 217. členu določa natančne pogoje, pod katerimi lahko stvarna služnost nastane s priposestvovanjem. Priposestvovanje temelji na dejanskem izvrševanju služnosti in poteku priposestvovalne dobe, ki je odvisna od dobre vere priposestvovalca. Ločimo pravo in nepravo priposestvovanje služnosti.
Po prvem odstavku 217. člena SPZ stvarna služnost nastane, če je lastnik gospodujoče stvari služnost dejansko izvrševal v dobri veri deset let. Dobra vera priposestvovalca pomeni, da je priposestvovalec služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način.
Za pravo priposestvovanje morajo biti izpolnjeni trije pogoji, tj. da je:
lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost na zaznaven način (npr. redna hoja ali vožnja po poti),
podana je dobra vera priposestvovalca (priposestvovalec ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice). Priposestvovalec mora biti v dobri veri celotno 10-letno obdobje.
neprekinjeno izvrševanje služnosti 10 let.
Drugi odstavek 217. člena SPZ ureja t. i. nepravo priposestvovanje, do katerega pride, če priposestvovalec ni bil v dobri veri. V tem primeru služnost lahko nastane, če je:
priposestvovalec dejansko izvrševal služnost 20 let, in
lastnik služeče stvari temu v celotnem obdobju ni nasprotoval oz. se izvrševanju služnosti ni uprl.
Dobra vera torej pri nepravem priposestvovanju ni zahtevana, nadomešča pa jo daljša priposestvovalna doba. Logika nepravega priposestvovanja je v tem, da če je lastnik služeče stvari dalj časa dovolil dejansko izvrševanje služnosti oz. se temu ni uprl, potem je pristal na njen nastanek. Pomembno pa je, da priposestvovalec služnost izvršuje na način, da je navzven zaznavna – ne na skrivaj ali na nepošten način. Pri presoji izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti bo torej pomemben tudi način izvrševanja.
Stvarnopravni zakonik v tretjem odstavku 217. člena določa, kdaj priposestvovanje služnosti ne bo mogoče. Služnosti ni mogoče priposestvovati, če:
je priposestvovalec zlorabljal zaupanje lastnika služeče stvari,
je služnost izvrševal s silo ali zvijačo,
je bila služnost dovoljena le do preklica,
gre za negativne služnosti, saj te ne morejo nastati s priposestvovanjem.
Ko služnost nastane na podlagi priposestvovanja, je pogosto potrebno, da se njen obstoj tudi sodno ugotovi, zlasti kadar lastnik služeče nepremičnine pravici nasprotuje ali zavrača njen vpis v zemljiško knjigo. SPZ v 218. členu določa, da lahko služnostni upravičenec vloži tožbo na ugotovitev služnosti in zahteva, da sodišče nasproti lastniku služeče stvari ugotovi obstoj služnostne pravice.
Gre za ugotovitveno tožbo, pri kateri sodišče preverja, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za nastanek služnosti. Priposestvovalec pa bo moral poleg zakonskih pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti dokazati tudi obseg oz. samo vsebino služnosti.
Priposestvovanje stvarne služnosti posega v nepremičninska razmerja in vpliva na uresničevanje lastninske pravice tako lastnika gospodujoče kot tudi lastnika služeče nepremičnine. Ker gre za poseben način nastanka stvarne služnosti, je pomembno, da je postopek pravilno voden in podprt z ustreznimi dokazi. Odvetnik lahko pri tem učinkovito pomaga na več ključnih področjih:
Presoja pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti: Najprej natančno preverimo, ali so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti (dejansko izvrševanje služnosti, dobra ali slaba vera, odsotnost nasprotovanja, potek priposestvovalne dobe). To je temelj za presojo, ali je služnost z zakonom sploh lahko nastala.
Kontaktiranje lastnika služeče nepremičnine: Pogosto je mogoče vprašanje vpisa stvarne služnosti v zemljiško knjigo urediti sporazumno. Odvetnik stopi v stik z lastnikom služečega zemljišča, predstavi pravno podlago za priposestvovanje in poskuša doseči izvensodno rešitev ter dogovor o vpisu služnosti v zemljiško knjigo.
Priprava dogovora: Če je dogovor mogoč, odvetnik pripravi ustrezno pogodbo, ki omogoča formalno ureditev služnosti ter vpis v zemljiško knjigo.
Vodenje sodnega postopka – tožba na ugotovitev služnosti: Če dogovor ni dosežen, odvetnik vloži tožbo na ugotovitev služnosti in zastopa stranko pred sodiščem. V postopku je treba dokazati izpolnitev vseh zakonskih pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti ter obseg same služnosti.
Za priposestvovanje je potrebna 10-letna uporaba, če je priposestvovalec v dobri veri.
Če dobre vere ni, je potrebna 20-letna uporaba, pri čemer lastnik služeče nepremičnine temu ne sme nasprotovati.
Ne. Priposestvovati ni mogoče služnosti na lastnih nepremičninah. V takem primeru začne teči rok za priposestvovanje z odtujitvijo nepremičnine. O tem so se tudi že izrekla sodišča – denimo višje sodišče v Ljubljani, civilni oddelek v zadevi VSL sodba I Cp 1558/93.
Ne. Za priposestvovanje stvarne služnosti mora biti izvrševanje služnosti neprekinjeno, stalno in po vsebini enako skozi celotno priposestvovalno dobo (10 let v primeru dobre vere, 20 let v primeru nepravega priposestvovanja).
O tem se je denimo izreklo tudi višje sodišče v Ljubljani, civilni oddelek, v zadevi VSL sodba in sklep I Cp 1191/99. Povedalo je, da če se obseg ali način uporabe bistveno spremeni (na primer: pot se prej uporablja le peš, kasneje pa za vožnjo z vozili), ne moremo več govoriti o kontinuiranem izvrševanju služnosti v istem obsegu. V takih primerih priposestvovalna doba ne teče oziroma začne teči znova šele z novo, ustaljeno vsebino uporabe.
Kot nadalje poudari višje sodišče v Ljubljani v zadevi VSL sodba I Cp 2950/2010, za priposestvovanje stvarne služnosti ne zadošča, da se nepremičnina uporablja zgolj občasno. Iti mora za kontinuirano uporabo.
Če lastnik služeče nepremičnine priposestvovanju nasprotuje, potem pogoji za priposestvovanje ne bodo izpolnjeni. Na podlagi priposestvovanja se služnost pridobi z uporabo tujega zemljišča v prepričanju osebe, da ji pravica gre, ker lastnik temu ne nasprotuje. Število nasprotovanj ni pomembno. Zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno. Tako denimo višje sodišče v Ljubljani, civilni oddelek, v zadevi VSL sodba in sklep I Cp 2794/2013.