Krediti v švicarskih frankih oziroma krediti, vezani na vrednost švicarskega franka, so se številnim potrošnikom ob sklenitvi zdeli ugodnejši od primerljivih kreditov v evrih. Zaradi nižje začetne obrestne mere in mesečnega obroka so bili posebej privlačni pri dolgoročnem stanovanjskem financiranju. Ker pa so kreditojemalci svoje prihodke praviloma prejemali v evrih, so s takšno pogodbo prevzeli tudi valutno tveganje. Ob krepitvi švicarskega franka se je lahko povečal mesečni obrok, hkrati pa tudi evrska protivrednost še neodplačane glavnice.
Ko so se posledice valutnega tveganja izrazile v občutno višjih obveznostih, so nekateri kreditojemalci zoper banke vložili tožbe in uveljavljali pomanjkljivo pojasnilno dolžnost ter nepoštenost pogodbenih pogojev.
Sodna praksa se je glede vprašanja vlaganja tožb potrošnikov zoper banke v zadnjih letih pomembno razvila. Sprva je bila presoja zahtevkov kreditojemalcev precej stroga, pozneje pa so odločitve Sodišča Evropske unije, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS okrepile varstvo potrošnikov. V nadaljevanju predstavljamo razvoj sodne prakse, ključna vprašanja, ki jih sodišče presoja v postopku, ter posledice morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe.
Prve odločitve slovenskih sodišč so kreditojemalcem postavljale razmeroma visoke zahteve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Vrhovno sodišče je v starejših zadevah, med drugim II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 141/2017 in II Ips 195/2018, zavzemalo restriktiven pristop, zaradi katerega so bili zahtevki potrošnikov praviloma neuspešni.
Pomemben premik se je začel z odločbami Ustavnega sodišča in Sodišča Evropske unije. Ustavno sodišče je v odločbi Up-14/21 poudarilo pomen celovite presoje pojasnilne dolžnosti in dejanskega razumevanja valutnega tveganja pri potrošniku. Tej odločitvi je sledilo še več vsebinsko primerljivih odločb, v katerih je Ustavno sodišče razveljavilo za potrošnike neugodne sodbe.
Sodišče Evropske unije je v zadevi C-405/21 pojasnilo, da lahko slovenska zakonodaja potrošniku zagotavlja širše varstvo od minimalnega varstva po Direktivi 93/13. Pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja zato ni vedno potrebna kumulativna izpolnitev vseh meril iz Direktive. Pomembno težo ima že ugotovitev, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje v pogodbenem razmerju.
Temu razvoju so sledile odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 ter več odločb iz leta 2023, med njimi II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II Ips 56/2023, II Ips 52/2023 in II Ips 72/2023. V ospredje presoje so postavile vprašanje, ali je banka potrošniku omogočila resnično informirano odločitev. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost lahko glede na slovenska pravila o varstvu potrošnikov utemeljuje nepoštenost valutne klavzule in posledično ničnost kreditne pogodbe. Vrhovno sodišče je tudi samo pozneje ugotovilo, da se je njegova sodna praksa na tem področju v letu 2023 bistveno spremenila.
Vrhovno sodišče je junija 2026 sprejelo tri pomembne odločitve, ki dodatno pojasnjujejo položaj potrošnikov. V zadevi II Ips 5/2026 je potrdilo, da kreditna pogodba brez nepoštenega pogoja o valuti praviloma ne more obstati, kadar bi moralo sodišče za njeno ohranitev aktivno spremeniti njeno vsebino. V obravnavanem primeru je bila zato ustrezna posledica ničnost celotne pogodbe, s čimer je sodišče zavrnilo ugovor banke glede uporabe instituta delne ničnosti.
Posebej pomembna je odločitev Sodišča Evropske unije v zadevi C-368/25, sprejeta na podlagi predhodnega vprašanja slovenskega Vrhovnega sodišča v postopku II Ips 14/2025. Sodišče Evropske unije je odločilo, da banka po ugotovitvi ničnosti pogodbe zaradi nepoštenega pogoja od potrošnika ne more zahtevati dodatnega nadomestila za uporabo izplačanih kreditnih sredstev. Vrhovno sodišče je temu stališču sledilo in odločilo, da potrošnik banki vrne prejeti znesek kredita v evrski vrednosti ob njegovem izplačilu, brez dodatnega plačila za uporabo kapitala.
Osrednje vprašanje je, ali je banka potrošniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe dovolj jasno in razumljivo predstavila tveganje najema kredita v tuji valuti. Sodišče pri tem presoja vsebino pogodbe, pisna opozorila, informativne izračune ter pojasnila, ki jih je potrošnik dejansko prejel ob sklepanju kredita.
Pomembno je, ali je potrošnik lahko razumel, da se lahko vrednost švicarskega franka v dolgem obdobju občutno spremeni ter da takšna sprememba lahko vpliva tako na višino mesečnega obroka kot tudi na preostali dolg. Splošno opozorilo o možnosti spremembe tečaja ali podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja zato samo po sebi še ne pomeni, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena. To izrecno potrjuje tudi sodna praksa.
Sodišče nato presodi tudi, ali je pogodbeni pogoj, ki je valutno tveganje prenesel na potrošnika, nepošten oz. ali je povzročil znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih potrošnika in banke. Pri tem upošteva informacijsko premoč banke, obseg tveganja za potrošnika ter vprašanje, ali je bila njegova obveznost zaradi tega lahko bistveno drugačna od tiste, ki jo je ob sklenitvi pogodbe utemeljeno pričakoval. Vsak primer se presoja posebej glede na konkretno pogodbo in okoliščine njenega sklepanja. V postopku se običajno zasliši potrošnik ter osebje banke, ki je sodelovalo pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe.
Če sodišče ugotovi ničnost kreditne pogodbe, se med strankama opravi obračun vseh prejetih in plačanih zneskov. Potrošnik mora banki vrniti znesek kredita v evrski vrednosti ob njegovem izplačilu, banka pa mora potrošniku vrniti vse obroke in druga plačila, ki jih je prejela na podlagi pogodbe. V praksi se medsebojne obveznosti pobotajo, zato je končni finančni rezultat odvisen predvsem od višine izplačanega kredita in skupnega zneska že opravljenih plačil.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 14/2025 ob upoštevanju odločitve Sodišča Evropske unije v zadevi C-368/25 potrdilo, da banka poleg vračila izplačane glavnice ne more zahtevati še posebnega nadomestila za uporabo kreditnih sredstev. Takšno nadomestilo bi zmanjšalo učinek varstva, ki ga potrošniku zagotavljajo pravila o nepoštenih pogodbenih pogojih. S tem je zavrnjen argument banke, da bi moral potrošnik plačati tudi nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Pri kreditih, ki se še odplačujejo, ugotovljena ničnost pomeni tudi prenehanje obveznosti plačevanja prihodnjih obrokov. Kadar je bil kredit zavarovan s hipoteko, je treba v postopku urediti tudi prenehanje zavarovanja in izbris hipoteke iz zemljiške knjige. Končni zahtevek ter način poračuna je zato treba oblikovati glede na konkretno kreditno pogodbo, opravljena plačila in višino morebitnega še nevrnjenega dela glavnice.
Vložitev tožbe ne zadrži učinkovanja kreditne pogodbe. Kreditojemalec mora zato obroke plačevati tudi med sodnim postopkom. Skupaj s tožbo ali pozneje med postopkom pa lahko predlaga izdajo začasne odredbe, s katero sodišče do pravnomočne odločitve začasno zadrži učinkovanje kreditne pogodbe.
Začasna odredba ima pomemben praktičen namen. Kreditojemalcu omogoči, da v času trajanja sodnega postopka (ki lahko traja tudi do več let) preneha plačevati obroke na podlagi pogodbe, katere ničnost uveljavlja. S tem se tudi prepreči povečevanje zneskov, ki bi jih bilo treba po zaključku postopka ponovno vključiti v medsebojni obračun.
Začasna odredba predstavlja začasno ureditev razmerja in ne pomeni vnaprejšnje odločitve, da je kreditna pogodba nična.
Vsak primer se presoja posebej. Pomembni so vsebina pogodbe, pojasnila, ki jih je banka potrošniku dejansko podala pred sklenitvijo pogodbe, ter druge okoliščine konkretnega primera. Kredit v švicarskih frankih zato sam po sebi še ne zagotavlja uspeha v sodnem postopku.
Odgovor je odvisen od okoliščin posameznega primera. Pri presoji zastaranja je pomemben predvsem trenutek, ko se je potrošnik seznanil z nepoštenostjo pogodbenega pogoja in svojimi pravicami, ter morebitni poznejši dogovori z banko. Zaradi različnih dejanskih okoliščin je smiselno možnosti preveriti čim prej.
Višina zahtevka se ugotovi na podlagi zneska kredita v evrski vrednosti ob izplačilu ter vseh plačil, ki jih je banka prejela. Upoštevati je treba že plačane obroke, morebitna predčasna plačila, stroške in dejstvo, ali se kredit še odplačuje. Natančen finančni rezultat je zato mogoče oceniti šele po pregledu konkretne kreditne dokumentacije in opravljenih plačil.